Poletje nekoč z znanimi Slovenci

Svoje spomine so nam zaupali Tina Vrščaj, avtorica uspešnice Na Klancu, ki je letos prejela tudi posebno omembo Evropske unije za književnost, mlada pisateljica Katarina Gomboc Čeh, ki je pred kratkim izdala prvenec Nihče nikogar ne spozna, antropolog Dan Podjed, ki nas spoznava s temo krizolacije, pa ilustratorka Hana Stupica in oblikovalka Vida Igličar. Preberete lahko tudi poletne izkušnje raperja Roka Trkaja in kuharske umetnice Urške Fartelj, ki jo poznamo po kuharskih knjigah 220 stopinj poševno. Ste pripravljeni na en res čudovit in nostalgičen sprehod v bližnjo in malo bolj oddaljeno preteklost?
 

Tina Vrščaj

Poletja so bila zares moja. Nobenih taborov in organiziranih dejavnosti nisem imela. Včasih smo s starši šli v hribe ali k sorodnikom v Belo krajino. Večinoma pa sem se lahko ukvarjala sama s sabo, se potepala po domačem kraju, Domžalah, ali se zapirala v sobo. Poslušala sem kasete in zgoščenke Kelly Family, okraševala sobo, pisala dnevnik in brala Karla Maya.

Najljubša so mi bila bralna potovanja po Jutrovem, po deželi Škipetarjev in gorah Balkana. Nasmejala so me in zmeraj je zmagalo dobro nad zlim, to mi je bilo v uteho. V tistih knjigah in tistih dovzetnih letih sem najbrž staknila idealizem, ki ga še danes nisem ozdravljena. Spomnim se tudi, da sem kdaj pa kdaj počela kaj nenavadnega, recimo s prijateljico pri njej doma klicala Vročo linijo ali v nahrbtniku nesla hrčka na sprehod v gozd.
 

Katarina Gomboc Čeh

Poletij v osnovni šoli se spominjam kot lahkotnih, preprostih, dolgih in zelo razgibanih. Vsako leto sem šla na kak tabor, pogosto tudi na oratorij, najprej kot udeleženka potem kot animatorka. Posebno en oratorij takoj po koncu osnovne šole mi je ostal v spominu, ker sem se na smrt zaljubila. Včasih smo šli s pevci iz pevskega zbora tudi na počitnice v Strunjan. S tem sem zapolnila tedne, preden so starši imeli dopust. Kak dan imam v spominu tudi kot samoten in prepuščen druženju na ulici ali branju, saj sem bila, preden so se starši vrnili iz službe, sama doma. 

Konec julija smo največkrat šli na morje, in sicer smo dolga leta hodili kampirat na Cres; to so prelepi spomini. Spominjam se izletov v knjižnico skupaj z mamo, ko sva si pred odhodom nabrali kup knjig za na morje in sem jih potem prebirala na plaži. Čeprav imam dve sestri, je starejša kmalu nehala hoditi zraven, tako da sem večino poletnih dogodivščin doživela s svojo drugo sestro; poletja so naju močno povezala. Poleti 2006, ko sem imela 12 let, sem šla na prvo potovanje z letalom, in sicer smo z mamo in sestro obiskale teto in njeno družino v Kanadi, v Torontu, kjer smo bile dva tedna. Te počitnice imam v zelo lepem spominu, ker se s sestro nisva prav nič prepirali, poleg tega pa smo veliko časa preživeli z bratrancem, ki že od najstništva živi tam. 

Najlepši spomini na poletje pa so klub temu povezani s prvimi simpatijami in s pohajkovanji s prijatelji, ko smo pozabili, kateri dan v tednu je. 
 

Dan Podjed

Ko sem bil osnovnošolec, smo poletje najpogosteje preživljali na Korčuli. Morda bi kdo pomislil, da mi je najbolj v spominu ostalo žoganje na peščeni plaži, vožnja s čolnom proti bližnjemu otočku ali kaj podobnega. Dejansko pa se najbolj jasno spomnim dolgih dni, ko je zunaj žgalo sonce, jaz pa sem ostal povsem sam v hladu sobe v stari kamniti hiši. Med poležavanjem sem reševal križanko v Politikinem Zabavniku in razmišljal, kako fantastično bi bilo, če bi se poletje podaljšalo v nedogled. Priznam, nadvse sem užival v dolgčasu, ko se je čas raztegnil kot žvečilni gumi, počitnice pa so se zato zdele daljše. In v takšnih lenobnih trenutkih so se mi, tako se spominjam, tu in tam utrnile zares dobre zamisli.

Še danes mi je žal za izgubljenim dolgčasom, ki ga je vse manj v svetu vseprisotnih zaslonov, po katerih lahko kjerkoli in kadarkoli dostopamo do privlačnih vsebin, ki nam zapolnijo čas. Prav želel bi si, da bi se lahko tudi danes z užitkom, brezskrbno in brez slabe vesti dolgočasil!
 

Vida Igličar

Ne vem, če so to aktivnosti, ki so mi bile tudi v otroštvu tako ljube, jih pa danes najbolj cenim in rada podoživljam. Takoj ob koncu šole sem se s starima staršema ter bratom in sestro vsako leto odpravila nabirat borovnice. S celotno družino smo se med poletjem odpravili kam na potovanje z avtom in v posebno lepem spominu imam zajtrke, ki smo si jih pripravili kar v mestnih parkih. Ob koncu osnovne šole sem začela obiskovati poletno slikarsko šolo in prav tam bi rekla, da se je zgodil ključni korak na moji ustvarjalni poti.
 

Hana Stupica

Kljub temu, da so mi od vedno bližje hladnejši meseci, sem se še posebej veselila konca poletja, saj smo vsakega avgusta odšli v Bohinj. Veselila sem se kopanja, sprehajanja, raziskovanja, oče mi je na plaži gradil kolišča za moje igrače, ter bohinjske kresne noči z ognjemetom in svečkami v jajčnih lupinah, ki so jih spustili po jezeru.

Ker ima v Bohinju dež mlade, smo takrat odšli na kakšen izlet, največkrat kar na Bled po moje šolske knjige.  
 

Rok Trkaj

Poletja, ko sem bil še otrok, so bila vedno nekaj posebnega. Vsako leto smo se z družino odpravili v Savudrijo, kjer smo imeli prikolico. Tam je bilo res čarobno. Večino časa sem preživel v vodi, kjer sem se potapljal za školjkami in občudoval čudoviti podvodni svet. Bil sem pravi mali raziskovalec, iskal sem skrite zaklade in se prepuščal lepotam morja. Enkrat sem dejansko celo našel zlato verižico. 

Seveda pa poletja niso bila samo potapljanje. Spomini na večere, preživete v lunaparku, prva prijateljstva in tudi simpatije. Kasneje smo zamenjali kamp in odšli v Finido, tam pa so se začele bolj žurerske pustolovščine (smeh).
 

Urška Fartelj

Ih, moje poletje je bilo podobno filmu Poletje v školjki, ki sem ga, mimogrede, oboževala. Vsako poletje smo hodili v isti kraj na morje. Tako sva s sestro tam dobili res veliko prijateljev. Deca smo rabutali, lumpali, raziskovali, lovili ribe, nabirali školjke z domačini, medtem ko so starši kartali in se glasno smejali ob skupnih večerjah.

Ob večerih smo se otroci skrivaj dobivali z »babo« Luce, ki nam je z olivnim oljem mazala od sonca ožgano kožo, ker smo se kljub opozorilom staršev pozabili namazati s kremo. Pa vsakokrat je imela kaj finega na mizi: suhe fige, mandlje … Vsako leto sem komaj čakala te počitnice in že tam nekje februarja delala sezname, kaj moram vzeti s sabo. Avto je bil vedno do zadnjega kotička nabasan z vsem, kar smo in česar nismo potrebovali. 
 

Spoznajte knjige naših avtorjev

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.